SREČNO

Kvačkano I.

Juniorjeve barve

Kvačkano

Kapa ;)

Obletnica

Praznovali smo dvajseto obletnico mature.

S sošolko sva se igrali organizacijski odbor 4.z 1993, šli v akcijo in zorganizirali srečanje v Jezerski hiši na golfu. Pr`sosed.

Fletno je bilo. Zbrala se nas je polovica razreda. Nekaj jih je delalo, v zdravstvu so pač dežurstva. Nekaj jih je bilo na potovanjih, nekateri so zboleli, nekaj se jih niti oglasilo ni, dve sošolki še dojita.

Vsak s svojo zgodbo, z gubico ali dvema več kot takrat, a še vedno isti. Luštni. Do solz smo se nasmejali zgodam in prigodam, obudili spomine na kozlarije, ki smo jih počeli, si ogledali fotke "tazapisanih", koruznikov, ljubimcev, otrok, hišnih ljubljenčkov, počvekali, pofotkali. Pasalo je. 

4.z

Naslednje leto nas večina praznuje okroglo, zato se spet srečamo. Morda celo v večjem številu. Se veselim!

Darilo

Za pomoč in usluge je m(r)ož domov prinesel prav posebno darilo. Sliko. Pravzaprav dve in sva/smo izbrali tisto pravo. Obe krasni, obe pisani na kožo. 

Moja prva misel, ko sem jo zagledala: kako lepa vrata v boljše življenje v naši hišici zdaj, ko smo na svojem :)

Ta bo naša, je bila odločitev soglasno sprejeta. Prostor zanjo se je seveda takoj našel in že visi v dnevni sobi.

Hišica v hiški

Dilema

V sredo dobiš vabilo na 50-letnico, ki bo v soboto. In to od čistokrvnega domorodca iz "Daline", s svislami v Srednjem Vrhu, hlevom z nekaj glave živine v Logu, kresnjenega na "domače". Kaj zdaj? Kaj pripravit v tako kratkem času, da bo pisano  na kožo, da si bo abrahama zapomnil za vse življenje in v opomin, da se povabi vsaj kak teden prej?

Brainstorming ob kavi da idejo :) Prijateljica iz Ljubljane ravno nabavi kvačko št. 9 zame (v našem koncu je največja 4), na poti na luštno v Bauhausu nabavim še štrik in akcija. 

 

Pripomočka za delo :)

Dva dni ornk kvačkarije, še več smeha, impro lige, popraskanih in bolečih rok in tadaaaaam: DOMAČE JERHOVCE!

3/4 narejene

Moj model :)

 

Gurtne in kromasti šraufi vedno prav pridejo :)

Opremljen abrahamovec :)

Nejevere, smeha, heca, ožuljenega khm-khm (pa toooolk placa je :), zajebancije ni manjkalo. Popoln uspeh ;)

Prav mi je!

Kaj pa puščam Četico v varstvu pri svakinji ;)

Jurčki

Špancir

"u Dalin"......z Otrokinjo......svež zrak......odklop......babji čvek......današnje kosilo :)



Najbolj fotogeničen predstavnik današnjega kosila.



Mimobežnice tega poletja



Poletje je minilo čisto prehitro. Pravkar smo zaključevali starega, pa je tu že novo šolsko leto. Oba se ga veselita, meni pa kar ne paše nova gužva, letanje, vloga mama-taxija. Jaz bi še malo počitnic, no. Še mal, sej samo še kak mesec ali dva...

Prvo morje je bilo letos kratko, al sladko. Zaradi selitve "taspodnjih" nam je ostalo le še par dni morskih užitkov.

M(r)ož že od pubertete obvlada kajak. Imamo ga doma in končno je četica dovolj velika, da sta ju sprobala v totalno nebohinjsko toplem Bohinjskem jezeru. Z nami je bil še en adrenalinko, moj nečak, odličen skakalec.





Junior v modrem



Nečak v rdečem





Zadnji dan julija sva odkljukala še eno pomembno postavko na "to-do" listi, precej lažje zadihala in se (kot ponavadi skoraj ločena) odpravila na glavni dopust. Zelo aktiven dopust.

Vozili smo se s kajakom, kanujem od prijateljev, se potapljali, kolesarili, malo rekreirali, testirali smrekovčk iz Pehtine kamre, pogledali Smrkce v kinu, plezali v Rovinju in se ga kasneje ogledali s kolesom.



Jaz v eni petki




A veja zdrži?

Stretching po naporni plezariji ;)



Rovinj



Tako bi, a ne, mami?

 

Prijatelji so s seboj pripeljali Žigango, da so se otroci vozili s tubo in smučali na vodi.

Otrokinja v akciji ;)

Vmes sem se pri + 40° Celzija ukvarjala z uroinfektom, jemala antibiotike in si med cajtanjem privoščila bralni odklop. Se znašla sredi ponovnega sesutja, soočala s kaj če-ji, sestavljanjem, monologi, debatami, neskončnimi vprašanji in iskanjem odgovorov nanje. Precej od tega je pasalo, mnogo tudi ne. Bo pa naslednjič bolje ;)

Doma sem sfiniširala rcnije,

Letošnja bera (še brez malinc)

zamenjala glavo (wishing it was that simple)

 



se ojunačila, dala nase kariraste hlače,

Zadnja pespektiva ;)

in stopila dalje. Novim zmagam naproti.

Kolesar

Prekolesarimo precej več kot je glede na Juniorjevo začetno "navdušenje" sprva kazalo. Prerasel je svojega prvega Gremlina, zato smo šli v lov za 20-colskim. Imeli smo srečo in za dober denar dobili obnovljeno Raketo. In to s 14 prestavami, kar je (itak) najvažnejše.

"To je kar za sedem več kot jih ima sošolec!" navdušeno, z nasmehom do ušes in še dlje razlaga vsem, ki želijo poslušat.

Novo kolo

Kratka pavza na golfu





Obvezna malica



Prva malo daljša tura je bila do trgovine po sadje za malico, po občini proti Lescam, na golf na malico in nazaj. Menjalnik sproban, nasmeh do ušes in ponos nad prekolesarjenih prvih Raketnih 14 km.

Odveč je razlagat o občutkih, ko opazujeva navdušenje in iskrice v očeh. Zemljevidi mini in maxi kolesarjenj, ki se nama v mislih rišejo za preostali počitniški mesec pa nama  privabljajo iskrice v oči in potegnejo kotičke ust navzgor. No, meni še dodatno dejstvo, da bo potreben en (mini) postanek v Decathlonu na poti na morje.... :)

12 let

Moja bejbika je dopolnila 12 let. Miška moja, naj ti vse laufa točno tako, kot ti paše.

Praznovanja so letos nekaj posebnega. S cimro iz porodnišnice si bosta privoščili rojstnodnevni šoping, girls time out. To bo žur.

Prijateljice je peljala v kino v Kranj. Zanimiva izkušnja tale vožnja polnega kombija najstnic, priznam :)

Darila spešl, kot vedno. Za domačo žival se nismo odločili, pa če bi še tako rada. Pujsek je le obveznost, ki zahteva čas in ukvarjanje z njim. Pogajanja še potekajo ;)

Ikejin počivalnik

Malinov tiramisu

Šolski copati

Moj Oldi

Moj Oldi je faca. Takih ne delajo več. Z mano je že od leta 1988. Bil je prvi te vrste v Dalin. Menjala sem zračnice, ročaje, ostalo je še original. Pa še danes uboga.




Oldi ;)



Napisala sva že nebroj zgodbic, prevozila malo morje krasnih destinacij, doživela marsikaj. Letos na morju sva po mnogo letih postavila rekord - prevozila sva 60 km v enem kosu. Pohvalno. Sva kot staro vino - z vsakim letom žlahtnejša :)

Menda gre kmalu v pokoj. Za okroglo naslednje leto mi je obljubljen mlajši bratec. Ampak prvega ne pozabiš nikoli.

I`m Pehta. Teta Pehta :)

Sezona nabiralništva je na višku, zato se zadnje dni igram teto Pehto. Sončijo se zvarki po preizkušeno (dobrih) receptih, nekaj je novosti in  improvizacije. Ob tako dobrih sestavnah zanič ne morejo biti. Odjemalcev je vedno dovolj, zato bojo zaloge kmalu pošle. Okenskih polic tudi počasi zmanjkuje ;)



Vršički



Malince, melisa




Meta






Rožmarin

  


Sledijo še (domače) ameriške borovnice, niso še čisto zrele. Mogoče letos ujamemo kaj gozdnih, te so sploh aromatične. Kmalu bo na vrsti tudi žajbelj - z medom ali brez.
Za zdravje (skoraj) vse.



Zaključki

Mineva polovica dvatisočtrinajstega leta. Leta, polnega neverjetnih nasprotij, nihanj razpoloženja, nihanj energije, želja, hotenj, volje, vedenja in nevedenja, jasnosti in še bolj nejasnosti.

Do sedaj nepoznana intenzivnost vseh skrajnosti me vsakič znova osupne in prevzame. Silovitost skrajnosti je nad - neverjetna, a realna slika mojega letošnjega polletja. 

 

V zadnjih dneh se zaključuje par poglavij v mojem življenju.

 

Vrnila sva ključe najete delavnice, ki nama je zaradi odličnih idej, pridnih rok in nebroj tam preživetih ur omogočila postavitev dveh sončnih elektrarn, v dobršni meri prenovljeno hišo, počitnice in vero v prihodnost. M(r)ož, hvala za super ideje, da jih znaš in zmoreš spravit v življenje, tvojo vztrajnost, ko jaz že davno mečem puško v koruzo in tvoje vizije. Bilo je pestro, bilo je naporno, bilo je noro. Ko sem danes z nasmehom na ustih zaklepala vrata, me je prešinilo - bilo je vredno. In hvaležna sem za to obdobje. In za njegov zaključek. 

 

Po desetih letih smo končno spet sami v hiši. Podnajemniki spodnjega stanovanja so se vrnili v Ljubljano. Dovolj je bilo, rabimo svoj mir, rabimo svoj prostor pod soncem. Bilo je pestro, bilo je naporno, bilo je na čase celo malo noro. Lekcije pridobljene iz teh odnosov so dejansko neprecenljive. Hvala za vse, kar sem se naučila, za vse, kar danes vem in sem. Tudi z vašo pomočjo. Pod črto, bilo je vredno.

 

Epilog še ene zgodbe bo dodatno pripomogel k lažjemu spancu. Je v zaključni fazi in z veseljem pričakujem zadnjo piko.  Še malo, še malo...

 

Vmes moji koži privoščim še malo slane vode, s soncem pa to poletje ne bova ravno v prijateljskih odnosih. Lekcije z burnimi kožnimi reakcijami še niso čisto osvojene, zato bo Medrol še nekaj dni moj najboljši prijatelj. Spet. Žal. A to je že druga zgodba....ki daje mislit in ki bo snov naslednjih dni, tednov,... A vendar se jih veselim. Čudno? Pa prav nič :)

  

 

 

Pozornost

 

Drobna pozornost. Samo zame. Paše.



Moj nono

praznuje rojstni dan. Če bi bil še z nami, bi dopolnil 100 let. Nončko moj, vse najboljše. RTM.

Dobrodelnost

Otrokinja je akrobatka , po novem Junior tudi.
Punce so vsako leto državni prvakinje, tako posamično in ekipno in zaradi situacije, v kateri se šolstvo, šport in Slovenija zdaj nahaja, smo organizirali dobrodelno akcijo zbiranja denarja za nakup nove male prožne ponjave. V ta namen pletem "dobrodelne šale":

 

Izkupiček od prodaje le-teh gre v pujska za trampolin.

Na zaključnem pikniku v začetku junija bomo organizirali tudi srečelov in tu se obračam na vas. Prosim vas za pomoč pri zbiranju nagradic in idej, na koga naj se obrnemo za denarne prispevke. Vsake nagrade bomo veseli, vsak € bo prišel še kako prav.

Če ste zainteresirani za kak šal, se oglasite. Spletem z velikim veseljem :)

En velik HVALA, da boste tudi vi pomagali še naprej pisat zgodbo o uspehu naših skokic.

Pogruntavščine

Z Juniorjem igrava speedminton. Malo nama je šlo, malo je nagajal veter, fino sva se nasmejala. Čez čas me dete pogleda in z vso resnostjo sedemletnika izjavi:

"Ampak mami, ti si res dobra. Svaka čast, res. Se ti pa pozna, da hodiš na badminton!"

Z osuplim pogledom, kotički ust obrnjenimi krepko navzgor, a kar se je dalo resno sem se mu zahvalila za kompliment. Toplina okoli srca pa kar traja.

A veš tisto.. ( 2. del )

 

...ko umirajo veliki, pomembni ljudje? Sašo, še dobro, da je šlo na hitro. Zate. Tvoji bodo že, sčasoma jim bo lažje tudi z vedenjem, da so bili zate vse...

 

...ko umirajo ljudje tvoje generacije, iz sosednje stolpnice, ki so imeli še vse življenje pred sabo? Befke, čisto prezgodaj, no. Bil si faca, res. Naj ti bo lepo....R.I.P.

 

...ko glava ve, da je določene stvari bolje pustit stat? A ti jezik, vest in intuicija kar ne dajo biti tiho in besede kar zletijo iz tebe, prsti letijo po tastaturi in so karte položene? In ko v bilanci dneva ugotoviš, da ti je pravzaprav lažje. Da si si oddahnil. Da je bilo to absolutno potrebno, ker čutiš nujo po koraku naprej in da kakorkoli bo, bo vse ok in točno tako, kot je treba?

Čas med debato in bilanco dneva je pa druga zgodba, doooolga zgodba...

Spremembe

 

 

 

 

 

so edina stalnica v življenju. Ta film me je spomnil, da zanje nikdar ni prepozno in da upanje umira zadnje. Priporočam.

A veš tisto...

...ko že misliš, da nekaj veš, pa te življenje samo spomni, da temu ni tako? In takrat se lotiš pucanja. Danes je bil na vrsti poštni predal. Oko se je ustavilo na prijateljičinem mailu: 

Charlie Chaplin

KO SEM SE ZAČEL RESNIČNO IMETI RAD

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti

na pravem mestu in v pravem času,

in da je vse kar se dogaja pravilno -

od takrat dalje sem lahko miren.

Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje

za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.

Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem

in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.

Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem si prenehal krasti prosti čas,

in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.

Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,

tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,

na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.

Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,

od jedi, ljudi, stvari, situacij

in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.

Na začetku sem to imenoval "zdravi egoizem",

a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem prenehal imeti vedno prav,

tako sem bil manj v zmoti.

Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem se odrekel življenju v preteklosti,

in da skrbim glede prihodnosti.

Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.

Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.

Ko pa sem spet našel moči svojega srca,

je razum dobil pomembnega partnerja.

To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,

konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,

ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj

in nastanejo novi svetovi.

Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.      

(najdeno  tu)

Se mi dopade :) Hvala, M. 

Spoznanje

da si želim več.

Več nečesa, ki mi je davno tega, ko so bile moje prioritete čisto druge, pomenilo veliko.

Več adrenalina, ki prežema vsako celico mojega telesa in tiste pozitivne treme, ki jo moram imeti, da zadeve funkcionrirajo.

Več  občutka, da delam dobro. Dobro zase in za druge. 

Več zavedanja, da sem zadano nalogo opravila z odliko in da se da v mojem življenju postoriti še mnogo, mnogo  več.

 

Zopet odkrivam davno pozabljene priljubljene aktivnosti. Spoznanja, ki me v prvem trenutku kar malo prestrašijo, a ko na drugo žogo ugotovim, da je misel nanje prav prijetna, mi pašejo. Z veseljem jih ponovno uvrščam na dnevni red vsakodnevnega bivanja.

 

Ne zanimajo me titule, ne zanima me javna hvala. Zanimajo me dejanja, ki pomagajo, da je svet okoli mene lepši. Da je meni dragim prijetneje in da je življenje v okolju, kjer prebivamo, kvalitetnejše. Zanima me občutek zadovoljstva, ko vidim vznemirljivo pričakovanje, ko vidim iskrice v očeh otrok, ko vidim hvaležnost v očeh tistih, katerim je bilo namenjeno. Topel stisk roke, prijazen pogled, objem. Vse to me napolni z energijo, s tem se hrani moja duša.

 

In, ja, paše tudi, ko se pustim razvajat, pustim, da meni kdo polepša dan in z veseljem opazuje moje iskrice v očeh, veselo pričakovanje, uaaaaaaaaaaaaaaau iz srca, hvaležen objem in iskreni hvala. Ja, paše. Na polno. Tovrstne hrane ni nikdar preveč. 

 

 

Trenutki...

...so pomembni. Pravi trenutki so vse.

V pravem trenutku srečaš prave ljudi. Natanko tiste, ki jih v danem momentu najbolj potrebuješ. Spoznaš ljudi, ki ti v sekundi (ali pa v petih, no) sedejo v nulo in ki enostavno morajo biti tam. Tako mora biti in pika. Biti in dihati z njimi, se učiti z in od njih, uživati vsako sekundo sobivanja z vsemi in vsakim posebej, sodi v kategorijo neprecenljivo.

Hvala vam, ki ste bili, ste in še boste moji.

Najdeno tu

Priznam

Majcha me je okužila. Levega sem dobila za darilo, ostali trije so pa moje delo, posledica dveh večerov pred TV s pletilkama v rokah.
 

Domače :)

Simpl zadeva, uporabna zame in kot darila. Modri že oddan sestrici, rozi je za prijateljico. Očitno bom tudi ob tretjega,  modro zelena kombinacija je Otrokinji silno všeč :)

 

 

 

 

Darilo

Po s polno luno močno obremenjenem tednu sem končno dočakala petek.Težko pričakovani petek. 

Plezalni trening, prežet z ogromnimi količinami prepotrebnih smehcov, neverjetno energijo in iskricami v očeh, dobrimi novicami  in super plani za prihodnost, se je izkazal za enega boljših.

A to še ni bilo vse. Sledil je rojstnodnevni savna - čvek z mojima puncama. Sicer z manjšo zamudo (višja sila), a se je splačalo počakat. Odklop je bil popoln. Že dolgo ne tak. Malo čveka, kaka resna debata, polno uživaške tišine in zaključek pri nas doma.

Darilca (kot vedno) zelo domiselna in pisana na kožo. Ker vesta, da si želim boljših plezalnih rezultatov,  sem dobila  pripomočke za trening. Navodile (menda) sledijo, jim je bilo preveč fletno v pisarni ;)

Punci moji, hvala. Jeseni, na tradicionalnem plezalnem-čvek-vikendu, bosta zagotovo opazili razliko! Obljubim sebi in vama :)

Akrobatka

Otrokinja je športnica. Njej je vse jasno, vsak šport, ki se ga loti, ji uspeva. Kako fino bi bilo kaj podedovati od potomcev :)

Kot mala deklica se je spogledovala z baletom, potem se je navdušila nad klavirjem. V tretjem razredu se je srečala z akrobatiko in vse od prej je odpadlo. Enostavno ni bilo več to to. Skoki z male prožne ponjave so jo popolnoma zasvojili. Gibčna je bila od nekdaj. Kot dojenček je menda izgledala malo hipotona, a smo s pravilnim "handlingom" izglede močno popravili - punca ima six-pack :)  Po dobrem mesecu obiskovanja krožka je obrnila prvo salto, zato jo je starosta slovenske in še prej jugoslovanske gimnastike Leon Mesarič povabil na treninge na Jesenice, kjer je gimnastična telovadnica po njegovi zaslugi  opremljena z bazenom polnim gob. Imajo odlične pogoje za treninge in najboljšega trenerja. Kmalu je napredovala in se začela udeleževati tekem. Na prvi v Renčah, pred tremi leti, je osvojila svojo prvo bronasto medaljo. Krasna spodbuda za naprej :)
 

Renče 2010

 

V skokih z MPP so letno tri glavne tekme. Državno prvenstvo v Kopru konec januarja, v drugi polovici marca so organizatorji tekme v Renčah, sezono zaključijo konec  aprila za Bežigradom. Tekmovanje je sestavljeno iz štirih skokov - prvega obveznega in treh poljubnih. 

Fino je, če so vsaj štiri tekmovalke za sestavo ekipe in tu so naše punce navadno najboljše. 

Hkrati poteka tudi tekmovanje za Pokal Slovenije, kamor se uvrsti najboljših šest v posamezni kategoriji. Nato skočijo še dodatna dva skoka in upajo na najboljše :) Rezultate razglasijo čisto na koncu.

 

Otrokinja je bila lani odlična. 

Na DP druga in druga tudi v tekmi za PS. 

 

DP Koper 2012

V Renčah je bila ponovno srebrna in peta v PS. 

 

Renče 2012

Na zadnji tekmi za Bežigradom je bila sicer enajsta, a se je vseeno udeležila tekme za PS, kjer je osvojila peto mesto. V skupni razvrstitvi za PS je to zadostovalo za tretje mesto, bronasto kolajno in prvi pokal v zbirki :) 

Bežigrad 2012

 

Potem so se začele težave s kolenom zaradi rasti. Dva meseca bergel, fizioterapija, vaje za pridobivanje mišic nazaj, poletje na off, jesen ni prinesla nič spodbudnih novic. Ob teku jo je še vedno bolelo, o skokih ni smela niti razmišljati, o saltah še manj. Po obisku atletskega trenerja na Bledu in finih vajah za jačanje kolena, kolenskih vezi in mišic nog, je takoj po novem letu pričela s treningi. Kmalu je bila nazaj v formi, kljub precej strahu po ponovni poškodbi in bolečinah.

 

V začetku februarja je presenetila vse - sebe, mene, trenerja. Vse skoke je izvedla perfektno in domov prinesla srebrno kolajno in prav tako srebrno kolajno v tekmi za Pokal Slovenije. Prehitela jo je le ekipna kolegica Maja. Ekipno so blile zlate!

 

Koprska bera :)

DP Koper 2013

Včeraj smo bili v Renčah. Kljub dvotedenskem postu telovadnice zaradi bolečin v kolenih in včerajšnjih bolečinah v peti, zaradi česar njen tek ni bil optimalen, je zasedla odlično deveto mesto. So pa vseeno domov prinesle zlato kolajno in pokal za suvereno ekipno zmago. Bravo, punce!

 

Mlajše deklice ekipno

Vsa Leonova ekipa

Konec aprila jih čaka še finale za Bežigradom. Upam, da bo ta pomlad varčevala s poškodbami in da bodo vse skupaj spet razturale. Izpilile izvedbo težjih skokov (kar dobro jim gredo že dvojne salte), saj jih gre naslednje leto nekaj v višjo kategorijo in v tej sestavi še dve leti ne bodo več tekmovale.