Off road

Ne maram asfalta. Ljubše so mi trava, kolovozi preko polja, potke, stezice. Zdaj bodo odklopi lepši in varnejši :)

2014

Nekaj časa je minilo od zadnje objave. Enostavno preveč vsega se je dogajalo.

Po 13-ih letih nenehne uporabe je bil bazen krvavo potreben prenove. Lotili smo se ga v celoti - od izolacije, estriha, sten, barvanja, popolnoma novega izgleda, urejene okolice:

 

V maju smo Otrokinji uresničili željo, dobila je tako zaželeno domačo živalco:

 


 

   











Po koncu šolskega leta sva z Otrokinjo pusili fanta doma, da sta skrbela za Pigy in se podali na raziskovanje Provanse. Vodička Vanja obvlada in nam je res prestavila same krasne kraje, videli smo ogromno lepega, družba je bila zakon, dogodivščine neponovljive:

Poletje je bilo res zanimivo, malo začinjeno - mož si je namreč "pridelal" najdaljše počitnice doslej, zato je bilo za varstvo četice poskrbljeno. A kaj, ko je poletje skoparilo z vročino in sončnimi dnevi! Nekaj smo ga ujeli na morju, obiskali novo odprto Istralandijo, preizkušali nove športe, kolesarili:

Svoj poletni odklop sem imela v začetku oktobra, ko smo s puncami odrajžale v Lizbono. HB za Majcho, da me je vzela s sabo. Bilo je 30 stopinj, poletje, družba samih fajn punc, polnočni šoping, krasno mesto, kjer so vsi zelo prijazni in govorijo angleško, nori detajli, kar nekaj dih jemajočih prizorov, totalno na off. Sem se z veseljem še vrnem in komaj čakam na naslednje podvige!

 S stričevo pomočjo smo uredili skalnjak:

Moji prsti tudi letos ne mirujejo:

Last but not least - tadaaaaaaaam! Nova jaz v čisto moji pici pisarnici:

Bilanca 2014? Neskončno hvaležna sem za zelo delovno, uspešno, žurersko, potovalno, uživaško, neprecenljivo leto, polno sprememb. Naj bo čim več takih! 

SREČNO V 2015!

Kolesar

Prekolesarimo precej več kot je glede na Juniorjevo začetno "navdušenje" sprva kazalo. Prerasel je svojega prvega Gremlina, zato smo šli v lov za 20-colskim. Imeli smo srečo in za dober denar dobili obnovljeno Raketo. In to s 14 prestavami, kar je (itak) najvažnejše.

"To je kar za sedem več kot jih ima sošolec!" navdušeno, z nasmehom do ušes in še dlje razlaga vsem, ki želijo poslušat.

Novo kolo

Kratka pavza na golfu





Obvezna malica



Prva malo daljša tura je bila do trgovine po sadje za malico, po občini proti Lescam, na golf na malico in nazaj. Menjalnik sproban, nasmeh do ušes in ponos nad prekolesarjenih prvih Raketnih 14 km.

Odveč je razlagat o občutkih, ko opazujeva navdušenje in iskrice v očeh. Zemljevidi mini in maxi kolesarjenj, ki se nama v mislih rišejo za preostali počitniški mesec pa nama  privabljajo iskrice v oči in potegnejo kotičke ust navzgor. No, meni še dodatno dejstvo, da bo potreben en (mini) postanek v Decathlonu na poti na morje.... :)

Moj Oldi

Moj Oldi je faca. Takih ne delajo več. Z mano je že od leta 1988. Bil je prvi te vrste v Dalin. Menjala sem zračnice, ročaje, ostalo je še original. Pa še danes uboga.




Oldi ;)



Napisala sva že nebroj zgodbic, prevozila malo morje krasnih destinacij, doživela marsikaj. Letos na morju sva po mnogo letih postavila rekord - prevozila sva 60 km v enem kosu. Pohvalno. Sva kot staro vino - z vsakim letom žlahtnejša :)

Menda gre kmalu v pokoj. Za okroglo naslednje leto mi je obljubljen mlajši bratec. Ampak prvega ne pozabiš nikoli.

Darilo

Po s polno luno močno obremenjenem tednu sem končno dočakala petek.Težko pričakovani petek. 

Plezalni trening, prežet z ogromnimi količinami prepotrebnih smehcov, neverjetno energijo in iskricami v očeh, dobrimi novicami  in super plani za prihodnost, se je izkazal za enega boljših.

A to še ni bilo vse. Sledil je rojstnodnevni savna - čvek z mojima puncama. Sicer z manjšo zamudo (višja sila), a se je splačalo počakat. Odklop je bil popoln. Že dolgo ne tak. Malo čveka, kaka resna debata, polno uživaške tišine in zaključek pri nas doma.

Darilca (kot vedno) zelo domiselna in pisana na kožo. Ker vesta, da si želim boljših plezalnih rezultatov,  sem dobila  pripomočke za trening. Navodile (menda) sledijo, jim je bilo preveč fletno v pisarni ;)

Punci moji, hvala. Jeseni, na tradicionalnem plezalnem-čvek-vikendu, bosta zagotovo opazili razliko! Obljubim sebi in vama :)

Sončni žarki

ali kako te medpočitniško dogajanje pripelje do tega, da si z malim zadovoljen :)

 

Počitniški plani so bili hudi - smučanje, sankanje, koriščenje božičkovega darilnega bona za bowling, kino, bazen. Popolnoma uresničljivi.

Ampak. V naših načrtih je vedno nekje en ampak. In še kakšen če za povrh. Ampak v nedeljo je prišla na obisk teta Gripa, ki je pokosila Otrokinjo in prestavila plane za nedoločen čas, če in ko bomo zdravi.

 

Pa smo se igrali ločence. En od naju z Otrokinjo doma, drugi z Juniorjem zunaj. In obratno. 

 

Priznam, tudi solo odklop sva imela. Izkoristila Babi servis in  skočila v Kranjsko Goro. Ura in pol smeha v Rifletovi družbi nama je prišla hudo prav. O ja, tudi poučno je bilo. Zdaj natanko veva, kako je izgubiti nedolžnost in kako ustrežljivi so lahko zdravniki in farmacevtke v Cerknem, ko Lazar potrebuje mali modri čudež....

 

Kljub kupom in obilici dela v službi, mi je danes pogled nenehno uhajal na s soncem obsijano pokrajino. Kam po službi, da ujamem še malo sončka? Klepet s prijateljem mi je dal idejo. Z Juniorjem sva naložila sveže nabrušene, tavelike tadirkalne sanke v prtljažnik in se odpeljala nekaj minut stran od doma. Sankališče v Završnici je že samevalo, zato je bil ves teren najin. Ujela sva nekaj fur. Malo čez skakalnice, malo v celca, slalom, dva, tri okoli snežakov. Med vriski in smehom, hlajenjem in počitkom v snegu, ob pogledu na očaka Triglava sva ujela še zadnje sončne žarke že tako pestrega dne.

 

 

 

 

 

 

Kot nemalokrat doslej me je spreletelo spoznanje, kako malo je potrebno, da se imam fino, da mi je lepo v družbi mojih in meni dragih in da si dodobra napolnim baterije. 

 

Sončka, mali in veliki, hvala vama.

Romantika

Na poljih med Triglavom in Stolom, le par minutk stran od naše hiše, se nadebudni fantje iz TVD Partizana igrajo z ratrakom. Z njim delajo čudeže v obliki odlično pripravljenih tekaških prog. Po (saj-niti-ne-znam-prešteti-koliko) mnogo letih sem jih šla preizkusit. 

Scena z eno besedo - kičasto romantična :) Jasno nebo je razsvetljevala polna luna v vsem svojem sijaju, nedolžno belino oprane pokrajine so razsvetljevale luči bližnje avtoceste. Spokojnost večera je (z)motilo moje rahlo glasnejše dihanje in jemanje nedolžnosti smučini. 

Z vsakim korakom, vsakim zamahom palic se je nasmeh večal. Na koncu užitkarjenja je bil do ušes in še čez in še vedno traja. To je to. Čisti užitek iz kategorije Neprecenljivo. 

Zgodovinska fotka - še bolj zgodovinske opreme ;) 

Ustvarjanje

Ves družinski ustvarjalni potencial sta pobrali moja sestra in moja hči. No, ne čisto vsega. Nekaj smisla menda imam, le pravih idej in "rokodelskega" navdušenja mi manjka. A vseeno - v nečem pa prekašam zgoraj omenjeno dvojico.

 

Pozna se, da sva imeli s sestro od nekdaj dolge lase in s tem mnogo priložnosti za vajo. Sledili so razredni "treningi", praksa na dolgolaskah z dvorišča, kasneje so bila tu ekipna friziranja pred tekmami. V zadnjem času pa ustvarjam na Otrokinji. K sreči je v dolgolasi fazi, za treninge in tekme rabi spete lase. In ustvarjava :)

 

 

 

 

 

 

Krušna peč

V dnevni sobi imamo kamin, ki je redno v uporabi. "a must have" po mojem mnenju, vredna vsakega evra.

 

 

 

Moj iznajdljivi mož je prišel na idejo, da bi se morda dalo peči v njem.

Rečeno, storjeno. Začasno ga je spremenil v domačo krušno peč. Vanj je naložil šamotno opeko, dovolj zgodaj zakuril, da se je vse skupaj močno ogrelo. Pripravili smo že prej zamešeno testo, ga obložili po svojem okusu in poizkusili. Prostora je sicer malo, le za eno malo večjo pico naenkrat.  Ker še nismo imeli pravega občutka, kako hitro bodo pečene, smo prvo malo preveč zapekli. Druga je bila že  prima. 

 

 

 

 

 

Dišali sta čisto drugače kot pice iz navadne pečice. Dišali sta po pravih picah. Okusni sta bili pa še bolj ;)

Vonj po domači krušni peči je ostal še naslednji dan. Neprecenljivo. Ponovimo. Zelo kmalu.

Filmi, knjige

Zadnje dni sem v filmski fazi. Pred dnevi sem že n-tič videla The Wedding date. Ne vem čisto točno, zakaj, a meni paše. Ta dva prizora sta mi oh in sploh pri srcu :)

Danes zvečer sledi še kakšen, imam kar nekaj izbire iz knjižnice.

Našel se je tudi čas za knjige. V eni sapi sem predelala V zlato odeti dnevi, meni do sedaj neznane pisateljice Jude Deveraux. Luštna, ravno prav dolga, ravno prav razgibana. 

Zdaj pa mi s police miga Haruki Murakami in njegova O čem govorim, ko govorim o teku. 

Wahaha sobota :)

Mi plezamo. No, bolje rečeno, Otrokinja pleza, Junior tudi, midva sva pa pripravnika :) 

Pred par leti so poleg naše OŠ zgradili novo, večnamensko dvorano s plezalno steno. Otrokinja si jo je sramežljivo in z zanimanjem ogledovala ves čas nastanka in se vanjo zaljubila na prvi grif. Logična posledica je bila - pejmo probat. In je šla. In od takrat navdušeno leze. Z navdušenjem je seveda okužila tudi mlajšega bratca, nato še naju. Ker pa sva v tem videla nov način koristnega preživljanja skupnega  družinskega časa v naravi, sva se prijavila na tečaj za pripravnike športnega plezanja v okviru domačega, ŠPO Žirovnica. Torej, pripravnika sva, samo še trenirat je treba. 

Velikokrat se zgodi, da nam treningi odpadajo zaradi takšnih in drugačnih okoliščin. Tudi danes je bilo tako in zato nas je inštruktor povabil na plezanje Wahaha paradise. Sicer smo bili ob 9. uri rahlo prezgodnji, a smo ob dobri kavi v (sicer še vedno zakajenem) bližnjem lokalu rade volje počakali na odprtje. Odpiralni čas je namreč med 10. in 21. uro. 

Kompleks je (milo rečeno) pravi raj. Relativno blizu, spodobne cene, ponudba naravnost fantastična. Dvorana je dovolj velika za ogroooomno, super opremljeno  plezalno steno. Smeri od 4, pa do znanstvene fantastike (8).

Poleg je mini boulder stena - bilderca. Nad njo bife in fitnes, spodaj pa ogromna igralnica z bilijardom, fliperji, namiznim nogometom,...

Po napornih treninigih pa se otroci lahko sprostijo v velikem otroškem igrišču s toboganom, polnim bazenom žog, trampolinom, poligonom. Briljantna ideja, saj smo starši potem popolnoma brez skrbi in negodovanja mularije splezali še kako smerco ali dve. No, to, da mulčki niso hoteli domov, najbrž ni potrebno prav obširno razlagati.

Na klopcah pred igriščem organizirajo tudi rojstnodnevne zabave za otroke.

Stolov, klopc, počivalnikov, miz povsod dovolj. Prostora tudi. Urejeno, dobro prezračeno, čisto. Pa se je po 11. uri kar usulo plezalcev, bilo nas je najmanj 50.  Pika na i je bil ogromen "big screen", tako da smo budno spremljali dogajanje na uvodni tekmi smučarskega pokala v Söldnu, kjer je naša Tina Maze zmagala :) Sledil je bučen aplavz, saj je bilo 3/4 plezalcev Slovencev.

Današnje fotke so z jabučka, zato niso ravno kvalitetne. Fotkič štrajka - privoščil si je odklop in servis.

Preživeli smo krasno soboto. Naredili precej zase, se družili, nasmejali, doživeli nekaj lepega. Definitivno pridemo še. 

Ampak ne morem mimo  prebliska - ah, kako lepo bi bilo imeti en takle Wahaha kje v bližini...

Jesenski odklop

Smo tri. Prijateljice. Srečale smo se zaradi firbčnosti drugih dveh čvek. Enostavno smo se morale. Popolnoma različni deli triperesne deteljice. Po občasnih pavzah in  pobegih v jamo z ene, druge ali tretje strani, smo se spet našle. Povezala nas je plezarija.

Ena ima to v krvi, druga se je z njo spogledovala b.c. (before children, da ne bo pomote), mene je s tem športom zastrupila Otrokinja. Želja je tlela, beseda dala besedo, po pravih malih porodnih mukah nam je prvič  uspelo na Bohinjski Beli. V želji po kmalu spet, smo si vzele vikend off in šle. Na luštno.

Prve pol ure je minilo v vožnji in zavedanju, da se pričenja odklop. Po neuradnem pregledu haciende sva se odpravili še na tretji pit-stop. Sledil je šoping in nadaljevanje poti v klepetu, čudovito odklopljenem vzdušju, prijetnem pričakovanju.

Meni ljuba destinacija na najbolj zahodni točki istrskega polotoka, dovolj blizu in ravno prav daleč. Tolikokrat videna, tolikokrat doživeta, a še vedno vsakič drugačna. Vsakič znova me presenetijo različne perspektive istega kraja – odvisno od letnega časa, »nujnosti« biti tam, družbe. Tudi tokrat je bilo tako. Zaradi krasne družbe, občutka brezčasnosti, nujnosti potrebnega oddiha, videnja detajlov skozi druge oči. 

Sprehod skozi borov gozdiček, dihanje morskega zraka, malo romantike ob sončnem zahodu in zaključek večera ob dobri kapljici, polni mizi in neprekinjenem klepetu.

Priznam, ne prav zgodaj naslednjega dne smo odromale proti istrski plezalni meki. Obvoz nam jo je sicer malo zagodel, a ker se zavestno nismo sekirale, smo z zanimanjem opazovale okolico. Navdušila nas je krasna arhitektura vasice Bale / Valle, ki kar kliče po podrobnejšem  ogledu. Naslednjič. Zdaj je bilo na vrsto božanje skal :), zato smo se sredi dneva lotile nočnega kopanja :) 

V lovljenju sončnih žarkov smo se prestavile v sektor višje, si privoščile še nekaj smeri. Ponovno zmagala svojo prvo smer "naprej", svojo prvo 5a. Bogovsko.

Še en vitaminsko sončen spomin na krasen dan.

Sprehod po Rovinju, skozi dih jemajoče uličice istrske arhitekture, detajl ali dva, obujanje spominov na domiseln lokalček ob robu morja, kjer so šparali s pohištvom in gostom privoščili blazine na skalah :) Obvezen sladoled, dihanje za pozno jesen še vedno precej živahnega vrveža, vračanje proti baznem taboru in domačem golažu. Pestrost dneva je opravila svoje, zato prav pozne nismo bile. Dokaj zgodnje.

Naslednje jutro nas je pričakalo sonce. Po jutranji fizkulturi smo sklenile preizkusiti slanost morja, se predajale toplim žarkom, šumenju valov, vonju po morju in borovcih. Še par fotk, brzinsko kosilce in nazaj v realnost. 

Krasno je bilo. Odklop že dolgo ni tako sedel in se zapisal v spomin :) Definitivno na "to repeat list". Hvala vama. 

Punci moji, menda bo naslednji vikend snežilo - gremo spet na toplo, malo bolj na jug?