da si želim več.
Več nečesa, ki mi je davno tega, ko so bile moje prioritete čisto druge, pomenilo veliko.
Več adrenalina, ki prežema vsako celico mojega telesa in tiste pozitivne treme, ki jo moram imeti, da zadeve funkcionrirajo.
Več občutka, da delam dobro. Dobro zase in za druge.
Več zavedanja, da sem zadano nalogo opravila z odliko in da se da v mojem življenju postoriti še mnogo, mnogo več.
Zopet odkrivam davno pozabljene priljubljene aktivnosti. Spoznanja, ki me v prvem trenutku kar malo prestrašijo, a ko na drugo žogo ugotovim, da je misel nanje prav prijetna, mi pašejo. Z veseljem jih ponovno uvrščam na dnevni red vsakodnevnega bivanja.
Ne zanimajo me titule, ne zanima me javna hvala. Zanimajo me dejanja, ki pomagajo, da je svet okoli mene lepši. Da je meni dragim prijetneje in da je življenje v okolju, kjer prebivamo, kvalitetnejše. Zanima me občutek zadovoljstva, ko vidim vznemirljivo pričakovanje, ko vidim iskrice v očeh otrok, ko vidim hvaležnost v očeh tistih, katerim je bilo namenjeno. Topel stisk roke, prijazen pogled, objem. Vse to me napolni z energijo, s tem se hrani moja duša.
In, ja, paše tudi, ko se pustim razvajat, pustim, da meni kdo polepša dan in z veseljem opazuje moje iskrice v očeh, veselo pričakovanje, uaaaaaaaaaaaaaaau iz srca, hvaležen objem in iskreni hvala. Ja, paše. Na polno. Tovrstne hrane ni nikdar preveč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar