Moja smer

Menda imam svojo smer. Inštruktor Miha jo je postavil zame. Sicer zelenih grifov ni bilo, samo kožni, a je označena z mojo najljubšo barvo :)

Moja smer :) Se še nadaljuje v višave...

Otrokinja pravi, da je lahka. "Sej so same šalce" komentirajo tisti, ki še ne vedo, da težnost obstaja. 

Jaz pa vem. Precej dobro. Da rit vleče k tlom. Zato tale smerca še ni čisto moja -  še ne še. 

Bikica v meni pravi, da se na trmo precej da. Še z rokama se pomeni, pa bo čisto zares (tudi) moja :) Kmalu.

Wahaha sobota :)

Mi plezamo. No, bolje rečeno, Otrokinja pleza, Junior tudi, midva sva pa pripravnika :) 

Pred par leti so poleg naše OŠ zgradili novo, večnamensko dvorano s plezalno steno. Otrokinja si jo je sramežljivo in z zanimanjem ogledovala ves čas nastanka in se vanjo zaljubila na prvi grif. Logična posledica je bila - pejmo probat. In je šla. In od takrat navdušeno leze. Z navdušenjem je seveda okužila tudi mlajšega bratca, nato še naju. Ker pa sva v tem videla nov način koristnega preživljanja skupnega  družinskega časa v naravi, sva se prijavila na tečaj za pripravnike športnega plezanja v okviru domačega, ŠPO Žirovnica. Torej, pripravnika sva, samo še trenirat je treba. 

Velikokrat se zgodi, da nam treningi odpadajo zaradi takšnih in drugačnih okoliščin. Tudi danes je bilo tako in zato nas je inštruktor povabil na plezanje Wahaha paradise. Sicer smo bili ob 9. uri rahlo prezgodnji, a smo ob dobri kavi v (sicer še vedno zakajenem) bližnjem lokalu rade volje počakali na odprtje. Odpiralni čas je namreč med 10. in 21. uro. 

Kompleks je (milo rečeno) pravi raj. Relativno blizu, spodobne cene, ponudba naravnost fantastična. Dvorana je dovolj velika za ogroooomno, super opremljeno  plezalno steno. Smeri od 4, pa do znanstvene fantastike (8).

Poleg je mini boulder stena - bilderca. Nad njo bife in fitnes, spodaj pa ogromna igralnica z bilijardom, fliperji, namiznim nogometom,...

Po napornih treninigih pa se otroci lahko sprostijo v velikem otroškem igrišču s toboganom, polnim bazenom žog, trampolinom, poligonom. Briljantna ideja, saj smo starši potem popolnoma brez skrbi in negodovanja mularije splezali še kako smerco ali dve. No, to, da mulčki niso hoteli domov, najbrž ni potrebno prav obširno razlagati.

Na klopcah pred igriščem organizirajo tudi rojstnodnevne zabave za otroke.

Stolov, klopc, počivalnikov, miz povsod dovolj. Prostora tudi. Urejeno, dobro prezračeno, čisto. Pa se je po 11. uri kar usulo plezalcev, bilo nas je najmanj 50.  Pika na i je bil ogromen "big screen", tako da smo budno spremljali dogajanje na uvodni tekmi smučarskega pokala v Söldnu, kjer je naša Tina Maze zmagala :) Sledil je bučen aplavz, saj je bilo 3/4 plezalcev Slovencev.

Današnje fotke so z jabučka, zato niso ravno kvalitetne. Fotkič štrajka - privoščil si je odklop in servis.

Preživeli smo krasno soboto. Naredili precej zase, se družili, nasmejali, doživeli nekaj lepega. Definitivno pridemo še. 

Ampak ne morem mimo  prebliska - ah, kako lepo bi bilo imeti en takle Wahaha kje v bližini...

Jesenski odklop

Smo tri. Prijateljice. Srečale smo se zaradi firbčnosti drugih dveh čvek. Enostavno smo se morale. Popolnoma različni deli triperesne deteljice. Po občasnih pavzah in  pobegih v jamo z ene, druge ali tretje strani, smo se spet našle. Povezala nas je plezarija.

Ena ima to v krvi, druga se je z njo spogledovala b.c. (before children, da ne bo pomote), mene je s tem športom zastrupila Otrokinja. Želja je tlela, beseda dala besedo, po pravih malih porodnih mukah nam je prvič  uspelo na Bohinjski Beli. V želji po kmalu spet, smo si vzele vikend off in šle. Na luštno.

Prve pol ure je minilo v vožnji in zavedanju, da se pričenja odklop. Po neuradnem pregledu haciende sva se odpravili še na tretji pit-stop. Sledil je šoping in nadaljevanje poti v klepetu, čudovito odklopljenem vzdušju, prijetnem pričakovanju.

Meni ljuba destinacija na najbolj zahodni točki istrskega polotoka, dovolj blizu in ravno prav daleč. Tolikokrat videna, tolikokrat doživeta, a še vedno vsakič drugačna. Vsakič znova me presenetijo različne perspektive istega kraja – odvisno od letnega časa, »nujnosti« biti tam, družbe. Tudi tokrat je bilo tako. Zaradi krasne družbe, občutka brezčasnosti, nujnosti potrebnega oddiha, videnja detajlov skozi druge oči. 

Sprehod skozi borov gozdiček, dihanje morskega zraka, malo romantike ob sončnem zahodu in zaključek večera ob dobri kapljici, polni mizi in neprekinjenem klepetu.

Priznam, ne prav zgodaj naslednjega dne smo odromale proti istrski plezalni meki. Obvoz nam jo je sicer malo zagodel, a ker se zavestno nismo sekirale, smo z zanimanjem opazovale okolico. Navdušila nas je krasna arhitektura vasice Bale / Valle, ki kar kliče po podrobnejšem  ogledu. Naslednjič. Zdaj je bilo na vrsto božanje skal :), zato smo se sredi dneva lotile nočnega kopanja :) 

V lovljenju sončnih žarkov smo se prestavile v sektor višje, si privoščile še nekaj smeri. Ponovno zmagala svojo prvo smer "naprej", svojo prvo 5a. Bogovsko.

Še en vitaminsko sončen spomin na krasen dan.

Sprehod po Rovinju, skozi dih jemajoče uličice istrske arhitekture, detajl ali dva, obujanje spominov na domiseln lokalček ob robu morja, kjer so šparali s pohištvom in gostom privoščili blazine na skalah :) Obvezen sladoled, dihanje za pozno jesen še vedno precej živahnega vrveža, vračanje proti baznem taboru in domačem golažu. Pestrost dneva je opravila svoje, zato prav pozne nismo bile. Dokaj zgodnje.

Naslednje jutro nas je pričakalo sonce. Po jutranji fizkulturi smo sklenile preizkusiti slanost morja, se predajale toplim žarkom, šumenju valov, vonju po morju in borovcih. Še par fotk, brzinsko kosilce in nazaj v realnost. 

Krasno je bilo. Odklop že dolgo ni tako sedel in se zapisal v spomin :) Definitivno na "to repeat list". Hvala vama. 

Punci moji, menda bo naslednji vikend snežilo - gremo spet na toplo, malo bolj na jug?