Mineva polovica dvatisočtrinajstega leta. Leta, polnega neverjetnih nasprotij, nihanj razpoloženja, nihanj energije, želja, hotenj, volje, vedenja in nevedenja, jasnosti in še bolj nejasnosti.
Do sedaj nepoznana intenzivnost vseh skrajnosti me vsakič znova osupne in prevzame. Silovitost skrajnosti je nad - neverjetna, a realna slika mojega letošnjega polletja.
V zadnjih dneh se zaključuje par poglavij v mojem življenju.
Vrnila sva ključe najete delavnice, ki nama je zaradi odličnih idej, pridnih rok in nebroj tam preživetih ur omogočila postavitev dveh sončnih elektrarn, v dobršni meri prenovljeno hišo, počitnice in vero v prihodnost. M(r)ož, hvala za super ideje, da jih znaš in zmoreš spravit v življenje, tvojo vztrajnost, ko jaz že davno mečem puško v koruzo in tvoje vizije. Bilo je pestro, bilo je naporno, bilo je noro. Ko sem danes z nasmehom na ustih zaklepala vrata, me je prešinilo - bilo je vredno. In hvaležna sem za to obdobje. In za njegov zaključek.
Po desetih letih smo končno spet sami v hiši. Podnajemniki spodnjega stanovanja so se vrnili v Ljubljano. Dovolj je bilo, rabimo svoj mir, rabimo svoj prostor pod soncem. Bilo je pestro, bilo je naporno, bilo je na čase celo malo noro. Lekcije pridobljene iz teh odnosov so dejansko neprecenljive. Hvala za vse, kar sem se naučila, za vse, kar danes vem in sem. Tudi z vašo pomočjo. Pod črto, bilo je vredno.
Epilog še ene zgodbe bo dodatno pripomogel k lažjemu spancu. Je v zaključni fazi in z veseljem pričakujem zadnjo piko. Še malo, še malo...
Vmes moji koži privoščim še malo slane vode, s soncem pa to poletje ne bova ravno v prijateljskih odnosih. Lekcije z burnimi kožnimi reakcijami še niso čisto osvojene, zato bo Medrol še nekaj dni moj najboljši prijatelj. Spet. Žal. A to je že druga zgodba....ki daje mislit in ki bo snov naslednjih dni, tednov,... A vendar se jih veselim. Čudno? Pa prav nič :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar