Sončni žarki

ali kako te medpočitniško dogajanje pripelje do tega, da si z malim zadovoljen :)

 

Počitniški plani so bili hudi - smučanje, sankanje, koriščenje božičkovega darilnega bona za bowling, kino, bazen. Popolnoma uresničljivi.

Ampak. V naših načrtih je vedno nekje en ampak. In še kakšen če za povrh. Ampak v nedeljo je prišla na obisk teta Gripa, ki je pokosila Otrokinjo in prestavila plane za nedoločen čas, če in ko bomo zdravi.

 

Pa smo se igrali ločence. En od naju z Otrokinjo doma, drugi z Juniorjem zunaj. In obratno. 

 

Priznam, tudi solo odklop sva imela. Izkoristila Babi servis in  skočila v Kranjsko Goro. Ura in pol smeha v Rifletovi družbi nama je prišla hudo prav. O ja, tudi poučno je bilo. Zdaj natanko veva, kako je izgubiti nedolžnost in kako ustrežljivi so lahko zdravniki in farmacevtke v Cerknem, ko Lazar potrebuje mali modri čudež....

 

Kljub kupom in obilici dela v službi, mi je danes pogled nenehno uhajal na s soncem obsijano pokrajino. Kam po službi, da ujamem še malo sončka? Klepet s prijateljem mi je dal idejo. Z Juniorjem sva naložila sveže nabrušene, tavelike tadirkalne sanke v prtljažnik in se odpeljala nekaj minut stran od doma. Sankališče v Završnici je že samevalo, zato je bil ves teren najin. Ujela sva nekaj fur. Malo čez skakalnice, malo v celca, slalom, dva, tri okoli snežakov. Med vriski in smehom, hlajenjem in počitkom v snegu, ob pogledu na očaka Triglava sva ujela še zadnje sončne žarke že tako pestrega dne.

 

 

 

 

 

 

Kot nemalokrat doslej me je spreletelo spoznanje, kako malo je potrebno, da se imam fino, da mi je lepo v družbi mojih in meni dragih in da si dodobra napolnim baterije. 

 

Sončka, mali in veliki, hvala vama.