Jesenski odklop

Smo tri. Prijateljice. Srečale smo se zaradi firbčnosti drugih dveh čvek. Enostavno smo se morale. Popolnoma različni deli triperesne deteljice. Po občasnih pavzah in  pobegih v jamo z ene, druge ali tretje strani, smo se spet našle. Povezala nas je plezarija.

Ena ima to v krvi, druga se je z njo spogledovala b.c. (before children, da ne bo pomote), mene je s tem športom zastrupila Otrokinja. Želja je tlela, beseda dala besedo, po pravih malih porodnih mukah nam je prvič  uspelo na Bohinjski Beli. V želji po kmalu spet, smo si vzele vikend off in šle. Na luštno.

Prve pol ure je minilo v vožnji in zavedanju, da se pričenja odklop. Po neuradnem pregledu haciende sva se odpravili še na tretji pit-stop. Sledil je šoping in nadaljevanje poti v klepetu, čudovito odklopljenem vzdušju, prijetnem pričakovanju.

Meni ljuba destinacija na najbolj zahodni točki istrskega polotoka, dovolj blizu in ravno prav daleč. Tolikokrat videna, tolikokrat doživeta, a še vedno vsakič drugačna. Vsakič znova me presenetijo različne perspektive istega kraja – odvisno od letnega časa, »nujnosti« biti tam, družbe. Tudi tokrat je bilo tako. Zaradi krasne družbe, občutka brezčasnosti, nujnosti potrebnega oddiha, videnja detajlov skozi druge oči. 

Sprehod skozi borov gozdiček, dihanje morskega zraka, malo romantike ob sončnem zahodu in zaključek večera ob dobri kapljici, polni mizi in neprekinjenem klepetu.

Priznam, ne prav zgodaj naslednjega dne smo odromale proti istrski plezalni meki. Obvoz nam jo je sicer malo zagodel, a ker se zavestno nismo sekirale, smo z zanimanjem opazovale okolico. Navdušila nas je krasna arhitektura vasice Bale / Valle, ki kar kliče po podrobnejšem  ogledu. Naslednjič. Zdaj je bilo na vrsto božanje skal :), zato smo se sredi dneva lotile nočnega kopanja :) 

V lovljenju sončnih žarkov smo se prestavile v sektor višje, si privoščile še nekaj smeri. Ponovno zmagala svojo prvo smer "naprej", svojo prvo 5a. Bogovsko.

Še en vitaminsko sončen spomin na krasen dan.

Sprehod po Rovinju, skozi dih jemajoče uličice istrske arhitekture, detajl ali dva, obujanje spominov na domiseln lokalček ob robu morja, kjer so šparali s pohištvom in gostom privoščili blazine na skalah :) Obvezen sladoled, dihanje za pozno jesen še vedno precej živahnega vrveža, vračanje proti baznem taboru in domačem golažu. Pestrost dneva je opravila svoje, zato prav pozne nismo bile. Dokaj zgodnje.

Naslednje jutro nas je pričakalo sonce. Po jutranji fizkulturi smo sklenile preizkusiti slanost morja, se predajale toplim žarkom, šumenju valov, vonju po morju in borovcih. Še par fotk, brzinsko kosilce in nazaj v realnost. 

Krasno je bilo. Odklop že dolgo ni tako sedel in se zapisal v spomin :) Definitivno na "to repeat list". Hvala vama. 

Punci moji, menda bo naslednji vikend snežilo - gremo spet na toplo, malo bolj na jug?