ponedeljek, 31. december 2012

Leto sprememb

Skupni imenovalec preteklega leta so spremembe. Veliko sprememb. 
Nič ni več, kot je bilo. Vse, kar se mi je še pred meseci zdelo samoumevno, danes to ni več. Vse, kar se mi je še pred kratkim zdelo zacementirano, danes ni več. Večina zvez, ki so se mi še nedavno zdele funkcionalne, danes to niso več. Mnogo jih je razpadlo, mnogo jih je tik pred tem, nekaj jih je skupaj le še zato, ker drugače ne preživijo. Ogromno fasad je padlo. In (pre)večkrat sem odprtih ust samo stmela. Še dobro, da je okoli mene cel kup mojih, da so mi vsakič znova pridno pomagali odlepit čeljust s tal.

Bilo je zanimivo, občasno naporno. Medalje, spoštovanja vredni športni rezultati Otrokinje, njen prvi pokal za skupno 3. mesto, poškodba kolena, razmislek o pomenu zdravja, pravočasnega počitka in poslušanja svojega  telesa, plezarija, projekti, prvi poleti z letalom, prvi kolesarski izleti v popolni zasedbi, malo drugačni dopusti, Junior šolar, odklopi, prijetna rojstnodnevna presenečenja in zabave, izkušnje. Veliko izkušenj. Nad katerimi navadno na začetku nisi ravno navdušen, a počasi ugotoviš, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Že za kaj. In da tako mora biti.

Po čem si bom še zapomnila leto 2012? Vsi, prav vsi v družini, smo letos dobivali krasna darila. Za rojstne dneve, od Miklavža, Božička, kar tako. Točno nam pisana na kožo, za dušo. Solze hvaležnosti, objemi iz srca. Neprecenljivo.

Največja lekcija tega leta je hvaležnost. Prav počasi, skozi leta, po pici-mici korakih in čisto tiho se je prikradla v moje življenje. Najprej nedolžno, sramežljivo, ko pa sva se dodobra spoznali, je zasijala v vsej svoji veličini. Vsak dan znova ugotavljam, za kaj vse sem lahko hvaležna. Za vse izkušnje, ki so me izoblikovale v osebo, kakršna sem danes. Za vse moje - bivše (ki so bivši z razlogom ;) in od katerih sem se naučila, kar sem se morala, moje zdajšnje in vse moje, ki še prihajajo. Za prijatelje, ki so tu, ko jih rabim in obratno. Za zdravje, veselje, zmožnost uživanja vsakega trenutka. In, da sem pravzaprav lahko srečna. In sem.

In, ja, tudi jaz sem nova. Drugačna. Menda je vidno navzven. Pred časom mi je Majcha poslala to slikco in se z veseljem podpišem podnjo. Vse kljukice sicer še niso čisto moje, sem pa na dobri poti. Maja, hvala za plonk :)

Plonkam od Majche in FB

V veselje mi je, da sem vsako leto bolj Jaz. Odkrivam v sebi dolgo zakopane želje in  strasti. Jih obujam in živim. Živim zase. Živim z ljudmi, ki mi pašejo, ki jih imam rada in jih obožujem. Ki so mi za zgled in jaz njim. S katerimi preživljam kar največ časa. Smejim se. Mnogo več kot kdajkoli, kar mi je neskončno všeč. Sproščena sem, spontana. Na plano prihaja tisti Jaz, ki ga mnogi vidijo v meni že doooolgo, pa kar ni in ni hotel na površje, češ: kaj bodo pa rekli? Who cares. That`s me and I like it - take it or leave it. Preprosto. Življenje JE preprosto, ko nehaš komplicirati in ga  živiš. Ga uživaš, z vsemi plusi in minusi. 

Kaj bo prineslo novo leto? Pestro bo, to je kristalno jasno.  Cilji so. Hudi, zanimivi, uresničljivi, vredni vztrajnosti in vredni vsakega porabljenega trenutka za njihovo uresničitev. Nekaj vsakodnevnih, nekaj kratkoročnih in tudi kak daljnoročen se nakazuje vmes. Pustimo se presenetiti. Dogajalo se bo marsikaj in če je soditi po preteklih izkušnjah,  ne samo pozitivnega. A srčno verjamem, da bom ob letu osorej spisala pozitivno bilanco. Veselim se ga in ga komaj čakam. Naj bo moje najboljše leto doslej.

petek, 28. december 2012

Naše voščilo


Letos smo "klasiko" izpustili, ustvarjali malo drugače in pripravili nekaj nepozabnih trenutkov preteklega leta.


                      


Naj nam / vam bo leto 2013 naklonjeno. Naj bo razigrano, nasmejano, velikodušno, zabavno, nepozabno, pozitivno, polno  športnih užitkov in uspehov, obveznih takšnih in drugačnih odklopov, poučno, ravno prav pestro in daleč najboljše leto doslej.

Vse dobro vam želimo Maxi in njena četica :)

četrtek, 13. december 2012

Last night


Pod roke mi je prišel film Last night s Keiro Knightley. 



Na IMDB-ju ocenjen "le" z 6.5, prijetno me je presenetil. Gledljiv, poln duhovitih dialogov, smeha, naključij, vsakodnevnih življenjskih situacij s katerimi se z lahkoto poistovetiš in zavedanja, kako hitro se lahko pogled na lastno življenje po enem samem večeru popolnoma predrugači. Kako malo je potrebno.

Mozaik preteklih dni


Dnevi od moje zadnje objave so postregli z:

1. premierno peko jabolčne in skutine pite v novih pekačih:



2. Otrokinjino zadnjo tekmo v letošnjem DP v težavnosti:



3. Otrokinjino tekmo v balvanskem plezanju:




4. nekaj ustvarjalnosti:




5. srečanjem z eno čarobno knjigo, 

6. prespanimi nekaj dnevi in noči zaradi prvega obiska virusov, 

7. obilo romantike:



8. prijetnimi druženji in praznovanji,

9. obiskom novoletnega koncerta 

10. in tadaaaaaaaaaaaam - osvojeno smerco :)




nedelja, 25. november 2012

Filmi, knjige


Zadnje dni sem v filmski fazi. Pred dnevi sem že n-tič videla The Wedding date. Ne vem čisto točno, zakaj, a meni paše. Ta dva prizora sta mi oh in sploh pri srcu :)







Danes zvečer sledi še kakšen, imam kar nekaj izbire iz knjižnice.

Našel se je tudi čas za knjige. V eni sapi sem predelala V zlato odeti dnevi, meni do sedaj neznane pisateljice Jude Deveraux. Luštna, ravno prav dolga, ravno prav razgibana. 

Zdaj pa mi s police miga Haruki Murakami in njegova O čem govorim, ko govorim o teku

četrtek, 22. november 2012

Moja smer


Menda imam svojo smer. Inštruktor Miha jo je postavil zame. Sicer zelenih grifov ni bilo, samo kožni, a je označena z mojo najljubšo barvo :)


Moja smer :) Se še nadaljuje v višave...


Otrokinja pravi, da je lahka. "Sej so same šalce" komentirajo tisti, ki še ne vedo, da težnost obstaja. 

Jaz pa vem. Precej dobro. Da rit vleče k tlom. Zato tale smerca še ni čisto moja -  še ne še. 

Bikica v meni pravi, da se na trmo precej da. Še z rokama se pomeni, pa bo čisto zares (tudi) moja :) Kmalu.


nedelja, 18. november 2012

Obdobja

So dnevi, ko mi pašejo knjige.Veliko knjig. Ko se odklapljam z branjem. 
So obdobja, ko mi sedejo romantične zadeve á la Nora Roberts in Nicholas Sparks. Bodisi v slovenščini, bodisi v angleščini. In se odklapljam z romantiko. Nato zopet pride obdobje, ko rabim tazaresne knjige. Ko rabim stopit dalje in mi pomagajo pri kolutkanju, učenju, odkrivanju same sebe, pokažejo odgovore in poti naprej.

So dnevi, ko mi pašejo filmi. Takšni in drugačni. V kinu ali doma. Solo, v dvoje ali v družbi.  Čisto po navdihu, trenutnih potrebah. V glavnem so najboljši tisti, kjer je ravno prav za mislit in se fino nasmejat. Ostalega je v življenju dovolj.


So dnevi, ko mi paše družba. Takrat se odklapljam s prijatelji. S čveki, popoldanskimi kavicami, druženju. Obiskom kina, bowlinga, skupnimi večeri ob dobri jedači in pijači. Skupnih športnih uricah.


So dnevi, ko tečem. Ko je tekaški odklop preprosto nujen. Ko je glava prepolna, ko je telo preveč utrujeno in zasedeno.Takrat so teniske, polje in  poljske poti moji najboljši prijatelji.  In takrat paše na polno. Glava, telo in moji so mi neskončno hvaležni :) 

So dnevi, ko sem odveč sama sebi. Ko je za vse moje in malo manj moje najceneje, če se umaknem v svojo jamo in pridem ven, ko me mine. Takrat je resnično najbolje pustit mojo bikovsko nrav stat.

So dnevi, ko preprosto sem. Ko mi enostavno ne gre nič drugega. Ko je že dihanje samo svojevrsten uspeh. In zdaj vem, kdaj in zakaj tako je. In vem, da bo kmalu mimo. Zato čakam in (do)čakam tisti trenutek. In življenje teče dalje. Z veseljem :) 

ponedeljek, 12. november 2012

Pestrosti


Po frej počitniškem tednu je bil delovni teden kar pester. Kupi so kar čakali in čakali in čakali... In dočakali :)

Sredin plezalni trening je (spet) odpadel, zato smo se zapeljali v Wahaha. Avtobus smo napolnili do zadnjega kotička, pa vendar smo imeli steno čisto zase in jo dodobra izkoristili za super trening pred prihajajočo tekmo DP. Tudi "tastari" smo se do sitega naplezali in si prislužili kavico v najboljši družbi, mulčki pa švicarijo v otroškem igrišču. 
Junior je bil še najbolj navdušen nad vožnjo skozi "najdaljši tunel v njegovem življenju" ;)

Zvečer me je čakala družba zanimivih "blog punc". Nekaj znanih, nekaj (še) neznanih - razen po pisanju. Pestrost poklicev, pestrost zanimanj, pestrost hobijev,... Okusna hrana, sproščujoč klepet, ki se je kot po tradiciji nadaljeval na parkirišču (dokler se kateri od nas ni zanohtalo). Punce, hvala za darilca in lušten večer. Je pasalo. Se vidimo v živo naslednje leto, virtualno pa itak vsak dan  :)


MaxiPehtini zvarki :) Mini pozornosti.


Malo drugačna solata ;)
Začetek vikenda je minil z nekaj poskusi plezarije, nadaljeval precej prijetneje. V družbi najstarejših prijateljev za m(r)ožev rojstni dan. Vsakič znova sem hvaležna, da jih imam. Krasni so in samo moji. Smeh, sproščene debate, ko si lahko ti ti. Brez fasaderstva. In občutek, da so tu, zate. Neprecenljivo.


Moj master-piece - za pocrkljat ;)

V soboto mi je na trmo - predvsem tujo (hvala, soplezalc ;)) uspelo splezat "mojo" smer. Sicer z nekaj počivanja, a je vseeno krasen občutek, ko vidiš, da zmoreš. Da se na trmo in super-krasno-kožo-na-rokah precej da :) Sledijo ponovitve in novi cilji. Eden je že nagledan.

Žirovniške odbojkarice igrajo v 1. odbojkarski ligi. Tekma je bila v domači dvorani, zato smo si jo ogledali. Krasna igra, super vzdušje, prima družba, ogromno že davno pozabljenih odbojkarskih obrazov in spomini.... Na tista leta, ko mi je bila odbojka šport številka ena. Ko smo ga igrali. Skoraj vsak dan. Ko smo bili navijači, en drugemu. In dobri prijatelji. 


Punce v akciji, v ozadju naša stenca ;)

Danes je Otrokinja plezala svojo drugo tekmo DP. Tokrat v Škofji Loki. Premagala je več kot polovico in se uvrstila na odlično 15. mesto.  Verjetno zato, ker je plezala v novih, tasrečnih hlačah ;) Bravo, bejbi, razturaš!


Še zadnje priprave pred akcijo






ponedeljek, 5. november 2012

Krompirjeve počitnice




...so minile kot bi mignil. Tako kot navadno vse.

Dobila sem par prostih dni, kar se je izkazalo za hudo dobro potezo. Bili smo pridni. Vsi. Opravili velik del pucanja (znotraj, zunaj,..), pospravljanja, kljukanja opravkov na "to do" listi, takšna in drugačna domača branja, FBZ,..

O ne, ne, da ne bo pomote, nismo samo delali. Privoščili smo si nekaj filmov, rojstnodnevno zabavo za našega škorpijončka, pripravili familijaren žur, se povabili v vodni park na kopanje in mulčka na počitnice k bratrančkoma.  

Solo večer, ko imaš ves čas na svetu samo zase, sodi v kategorijo neprecenljivo. Dvakratno solo plezanje je dodalo piko na i tokratnim počitnicam.

Veselim se naslednjih.

In krasnih obetov za naslednje dni...

torek, 30. oktober 2012

Klic ob 6,15

Včeraj poslušam Radio 1, ko so delili vstopnice za današnjo premiero novega Bondovega filma. Nisem nek hud fan, bi pa pasalo v dvoje na lepše. Kličem in kličem in upam, da pokličejo nazaj. Želim si, da bi me poklicali z radia. Tokrat se ni izšlo. 

Za krompirjeve počinice smo si privoščili dopust. Smo sicer doma, imamo se fino in tudi malo pospimo zjutraj :) No, ne vsi in ne vsako jutro.

Danes ob 6,15 zvoni telefon. Na drugi strani ves vesel glas: 
"Živijo, z radia Center kličem."
"Ja, prosim?" zamomljam nazaj v slušalko.
"O, sem vas zbudil? Imate počitnice?" s šarmantnim glasom.
"Ja, res ste me, res imamo počitnice...."
"Prav škoda, a prijavili ste se na igro 10 korakov v 10 sekundah" slišim z druge strani. 
Jaz? Kdaj? Kako? Kaj to sploh je? Kaj moram narediti? mi leti skozi možgane in v tistem dečko na oni strani žice že razlaga.
" V 10.-ih sekundah morate našteti 10 predmetov na eno črko in potem je bon za nakupovanje v Mercatorju v višini 250 € vaš. In računalnik je za vas izbral črko E! Čas za igro se prične zdaj!"
Ahja, odveč je govoriti, da je bilo, predno sem jaz vklopila svojo glavo, že vsega konec :(

Nisem jutranji človek. Res ne. Kasneje, po prvi dozi jutranje kave, sem s težavo sestavila 10 predmetov , ki se začnejo na črko e. Kaj šele ob 6,15 zjutraj in v 10-ih sekundah :)

Ja, prijavila sem se na nagradno igro na FB. Z mislijo, kako bi pasalo, ampak saj itak ne bom izžrebana. Japajade. 
In, ja, želela sem si, da bi me poklicali z radia. A na tega niti pomislila nisem, želela sem si drugega :) Izbirčnica.

Note to myself: 
Pazi, česa si želiš in te želje NATANČNO definiraj! Ne pa kar nekaj na pol ... :) Zna se namreč  zgoditi, da se uresničijo :)

nedelja, 28. oktober 2012

Wahaha sobota :)


Mi plezamo. No, bolje rečeno, Otrokinja pleza, Junior tudi, midva sva pa pripravnika :) 

Pred par leti so poleg naše OŠ zgradili novo, večnamensko dvorano s plezalno steno. Otrokinja si jo je sramežljivo in z zanimanjem ogledovala ves čas nastanka in se vanjo zaljubila na prvi grif. Logična posledica je bila - pejmo probat. In je šla. In od takrat navdušeno leze. Z navdušenjem je seveda okužila tudi mlajšega bratca, nato še naju. Ker pa sva v tem videla nov način koristnega preživljanja skupnega  družinskega časa v naravi, sva se prijavila na tečaj za pripravnike športnega plezanja v okviru domačega, ŠPO Žirovnica. Torej, pripravnika sva, samo še trenirat je treba. 

Velikokrat se zgodi, da nam treningi odpadajo zaradi takšnih in drugačnih okoliščin. Tudi danes je bilo tako in zato nas je inštruktor povabil na plezanje Wahaha paradise. Sicer smo bili ob 9. uri rahlo prezgodnji, a smo ob dobri kavi v (sicer še vedno zakajenem) bližnjem lokalu rade volje počakali na odprtje. Odpiralni čas je namreč med 10. in 21. uro. 

Kompleks je (milo rečeno) pravi raj. Relativno blizu, spodobne cene, ponudba naravnost fantastična. Dvorana je dovolj velika za ogroooomno, super opremljeno  plezalno steno. Smeri od 4, pa do znanstvene fantastike (8).


Poleg je mini boulder stena - bilderca. Nad njo bife in fitnes, spodaj pa ogromna igralnica z bilijardom, fliperji, namiznim nogometom,...

Po napornih treninigih pa se otroci lahko sprostijo v velikem otroškem igrišču s toboganom, polnim bazenom žog, trampolinom, poligonom. Briljantna ideja, saj smo starši potem popolnoma brez skrbi in negodovanja mularije splezali še kako smerco ali dve. No, to, da mulčki niso hoteli domov, najbrž ni potrebno prav obširno razlagati.


Na klopcah pred igriščem organizirajo tudi rojstnodnevne zabave za otroke.

Stolov, klopc, počivalnikov, miz povsod dovolj. Prostora tudi. Urejeno, dobro prezračeno, čisto. Pa se je po 11. uri kar usulo plezalcev, bilo nas je najmanj 50.  Pika na i je bil ogromen "big screen", tako da smo budno spremljali dogajanje na uvodni tekmi smučarskega pokala v Söldnu, kjer je naša Tina Maze zmagala :) Sledil je bučen aplavz, saj je bilo 3/4 plezalcev Slovencev.






Današnje fotke so z jabučka, zato niso ravno kvalitetne. Fotkič štrajka - privoščil si je odklop in servis.

Preživeli smo krasno soboto. Naredili precej zase, se družili, nasmejali, doživeli nekaj lepega. Definitivno pridemo še. 

Ampak ne morem mimo  prebliska - ah, kako lepo bi bilo imeti en takle Wahaha kje v bližini...

sreda, 24. oktober 2012

Novosti



Pridejo trenutki v življenju, ko...


                                                                                        ...se rojevajo deklice...



                               ...so dečki na poti...



                                                              ....umirajo velikani...



       ....se podira staro...



                                      ...se porajajo ideje...


                                                                                                                                      

                                                     ...vemo, česa si želimo...


                      ...vemo, kam hočemo...



                                                                                        ....se uresničujejo sanje...






                           ...in gradimo novo. Pravi čas je.





Jesenski odklop



Smo tri. Prijateljice. Srečale smo se zaradi firbčnosti drugih dveh čvek. Enostavno smo se morale. Popolnoma različni deli triperesne deteljice. Po občasnih pavzah in  pobegih v jamo z ene, druge ali tretje strani, smo se spet našle. Povezala nas je plezarija.

Ena ima to v krvi, druga se je z njo spogledovala b.c. (before children, da ne bo pomote), mene je s tem športom zastrupila Otrokinja. Želja je tlela, beseda dala besedo, po pravih malih porodnih mukah nam je prvič  uspelo na Bohinjski Beli. V želji po kmalu spet, smo si vzele vikend off in šle. Na luštno.

Prve pol ure je minilo v vožnji in zavedanju, da se pričenja odklop. Po neuradnem pregledu haciende sva se odpravili še na tretji pit-stop. Sledil je šoping in nadaljevanje poti v klepetu, čudovito odklopljenem vzdušju, prijetnem pričakovanju.



Meni ljuba destinacija na najbolj zahodni točki istrskega polotoka, dovolj blizu in ravno prav daleč. Tolikokrat videna, tolikokrat doživeta, a še vedno vsakič drugačna. Vsakič znova me presenetijo različne perspektive istega kraja – odvisno od letnega časa, »nujnosti« biti tam, družbe. Tudi tokrat je bilo tako. Zaradi krasne družbe, občutka brezčasnosti, nujnosti potrebnega oddiha, videnja detajlov skozi druge oči. 



Sprehod skozi borov gozdiček, dihanje morskega zraka, malo romantike ob sončnem zahodu in zaključek večera ob dobri kapljici, polni mizi in neprekinjenem klepetu.




Priznam, ne prav zgodaj naslednjega dne smo odromale proti istrski plezalni meki. Obvoz nam jo je sicer malo zagodel, a ker se zavestno nismo sekirale, smo z zanimanjem opazovale okolico. Navdušila nas je krasna arhitektura vasice Bale / Valle, ki kar kliče po podrobnejšem  ogledu. Naslednjič. Zdaj je bilo na vrsto božanje skal :), zato smo se sredi dneva lotile nočnega kopanja :) 







V lovljenju sončnih žarkov smo se prestavile v sektor višje, si privoščile še nekaj smeri. Ponovno zmagala svojo prvo smer "naprej", svojo prvo 5a. Bogovsko.




Še en vitaminsko sončen spomin na krasen dan.




Sprehod po Rovinju, skozi dih jemajoče uličice istrske arhitekture, detajl ali dva, obujanje spominov na domiseln lokalček ob robu morja, kjer so šparali s pohištvom in gostom privoščili blazine na skalah :) Obvezen sladoled, dihanje za pozno jesen še vedno precej živahnega vrveža, vračanje proti baznem taboru in domačem golažu. Pestrost dneva je opravila svoje, zato prav pozne nismo bile. Dokaj zgodnje.

Naslednje jutro nas je pričakalo sonce. Po jutranji fizkulturi smo sklenile preizkusiti slanost morja, se predajale toplim žarkom, šumenju valov, vonju po morju in borovcih. Še par fotk, brzinsko kosilce in nazaj v realnost. 


Krasno je bilo. Odklop že dolgo ni tako sedel in se zapisal v spomin :) Definitivno na "to repeat list". Hvala vama. 



Punci moji, menda bo naslednji vikend snežilo - gremo spet na toplo, malo bolj na jug?