Filmi, knjige

Zadnje dni sem v filmski fazi. Pred dnevi sem že n-tič videla The Wedding date. Ne vem čisto točno, zakaj, a meni paše. Ta dva prizora sta mi oh in sploh pri srcu :)

Danes zvečer sledi še kakšen, imam kar nekaj izbire iz knjižnice.

Našel se je tudi čas za knjige. V eni sapi sem predelala V zlato odeti dnevi, meni do sedaj neznane pisateljice Jude Deveraux. Luštna, ravno prav dolga, ravno prav razgibana. 

Zdaj pa mi s police miga Haruki Murakami in njegova O čem govorim, ko govorim o teku. 

Moja smer

Menda imam svojo smer. Inštruktor Miha jo je postavil zame. Sicer zelenih grifov ni bilo, samo kožni, a je označena z mojo najljubšo barvo :)

Moja smer :) Se še nadaljuje v višave...

Otrokinja pravi, da je lahka. "Sej so same šalce" komentirajo tisti, ki še ne vedo, da težnost obstaja. 

Jaz pa vem. Precej dobro. Da rit vleče k tlom. Zato tale smerca še ni čisto moja -  še ne še. 

Bikica v meni pravi, da se na trmo precej da. Še z rokama se pomeni, pa bo čisto zares (tudi) moja :) Kmalu.

Obdobja

So dnevi, ko mi pašejo knjige.Veliko knjig. Ko se odklapljam z branjem. 
So obdobja, ko mi sedejo romantične zadeve á la Nora Roberts in Nicholas Sparks. Bodisi v slovenščini, bodisi v angleščini. In se odklapljam z romantiko. Nato zopet pride obdobje, ko rabim tazaresne knjige. Ko rabim stopit dalje in mi pomagajo pri kolutkanju, učenju, odkrivanju same sebe, pokažejo odgovore in poti naprej.

So dnevi, ko mi pašejo filmi. Takšni in drugačni. V kinu ali doma. Solo, v dvoje ali v družbi.  Čisto po navdihu, trenutnih potrebah. V glavnem so najboljši tisti, kjer je ravno prav za mislit in se fino nasmejat. Ostalega je v življenju dovolj.


So dnevi, ko mi paše družba. Takrat se odklapljam s prijatelji. S čveki, popoldanskimi kavicami, druženju. Obiskom kina, bowlinga, skupnimi večeri ob dobri jedači in pijači. Skupnih športnih uricah.

So dnevi, ko tečem. Ko je tekaški odklop preprosto nujen. Ko je glava prepolna, ko je telo preveč utrujeno in zasedeno.Takrat so teniske, polje in  poljske poti moji najboljši prijatelji.  In takrat paše na polno. Glava, telo in moji so mi neskončno hvaležni :) 

So dnevi, ko sem odveč sama sebi. Ko je za vse moje in malo manj moje najceneje, če se umaknem v svojo jamo in pridem ven, ko me mine. Takrat je resnično najbolje pustit mojo bikovsko nrav stat.

So dnevi, ko preprosto sem. Ko mi enostavno ne gre nič drugega. Ko je že dihanje samo svojevrsten uspeh. In zdaj vem, kdaj in zakaj tako je. In vem, da bo kmalu mimo. Zato čakam in (do)čakam tisti trenutek. In življenje teče dalje. Z veseljem :) 

Pestrosti

Po frej počitniškem tednu je bil delovni teden kar pester. Kupi so kar čakali in čakali in čakali... In dočakali :)

Sredin plezalni trening je (spet) odpadel, zato smo se zapeljali v Wahaha. Avtobus smo napolnili do zadnjega kotička, pa vendar smo imeli steno čisto zase in jo dodobra izkoristili za super trening pred prihajajočo tekmo DP. Tudi "tastari" smo se do sitega naplezali in si prislužili kavico v najboljši družbi, mulčki pa švicarijo v otroškem igrišču. 

Junior je bil še najbolj navdušen nad vožnjo skozi "najdaljši tunel v njegovem življenju" ;)

Zvečer me je čakala družba zanimivih "blog punc". Nekaj znanih, nekaj (še) neznanih - razen po pisanju. Pestrost poklicev, pestrost zanimanj, pestrost hobijev,... Okusna hrana, sproščujoč klepet, ki se je kot po tradiciji nadaljeval na parkirišču (dokler se kateri od nas ni zanohtalo). Punce, hvala za darilca in lušten večer. Je pasalo. Se vidimo v živo naslednje leto, virtualno pa itak vsak dan  :)

MaxiPehtini zvarki :) Mini pozornosti.

Malo drugačna solata ;)

Začetek vikenda je minil z nekaj poskusi plezarije, nadaljeval precej prijetneje. V družbi najstarejših prijateljev za m(r)ožev rojstni dan. Vsakič znova sem hvaležna, da jih imam. Krasni so in samo moji. Smeh, sproščene debate, ko si lahko ti ti. Brez fasaderstva. In občutek, da so tu, zate. Neprecenljivo.

Moj master-piece - za pocrkljat ;)

V soboto mi je na trmo - predvsem tujo (hvala, soplezalc ;)) uspelo splezat "mojo" smer. Sicer z nekaj počivanja, a je vseeno krasen občutek, ko vidiš, da zmoreš. Da se na trmo in super-krasno-kožo-na-rokah precej da :) Sledijo ponovitve in novi cilji. Eden je že nagledan.

Žirovniške odbojkarice igrajo v 1. odbojkarski ligi. Tekma je bila v domači dvorani, zato smo si jo ogledali. Krasna igra, super vzdušje, prima družba, ogromno že davno pozabljenih odbojkarskih obrazov in spomini.... Na tista leta, ko mi je bila odbojka šport številka ena. Ko smo ga igrali. Skoraj vsak dan. Ko smo bili navijači, en drugemu. In dobri prijatelji. 

Punce v akciji, v ozadju naša stenca ;)

Danes je Otrokinja plezala svojo drugo tekmo DP. Tokrat v Škofji Loki. Premagala je več kot polovico in se uvrstila na odlično 15. mesto.  Verjetno zato, ker je plezala v novih, tasrečnih hlačah ;) Bravo, bejbi, razturaš!

Še zadnje priprave pred akcijo

Krompirjeve počitnice

...so minile kot bi mignil. Tako kot navadno vse.

Dobila sem par prostih dni, kar se je izkazalo za hudo dobro potezo. Bili smo pridni. Vsi. Opravili velik del pucanja (znotraj, zunaj,..), pospravljanja, kljukanja opravkov na "to do" listi, takšna in drugačna domača branja, FBZ,..

O ne, ne, da ne bo pomote, nismo samo delali. Privoščili smo si nekaj filmov, rojstnodnevno zabavo za našega škorpijončka, pripravili familijaren žur, se povabili v vodni park na kopanje in mulčka na počitnice k bratrančkoma.  

Solo večer, ko imaš ves čas na svetu samo zase, sodi v kategorijo neprecenljivo. Dvakratno solo plezanje je dodalo piko na i tokratnim počitnicam.

Veselim se naslednjih.

In krasnih obetov za naslednje dni...